“Čemu Orfej danes, v našem ne samo ubožnem, temveč ubežnem času? Kdo v ropotu velemest in vrtoglavem hrupu hitrih cest sploh še sliši glasbo? Kako se skozi vozlišča novih viaduktov in odmeve vse bolj norih konstruktov, ki jih brez vizije pretresajo vedno večje eksplozije, prebija pesem, ki gane drevesa, miri zveri in mehča ne samo kamen, temveč srce? Kako visoko v svetu visokih cest mora in more seči pesem, da lahko globoki ritem spet celi rane nizkih udarcev? Kako odpreti ta zaprti krog, vrniti polnejši pomen besed in skozi mreže in reže krhkih strof odvrniti ljudi od katastrof? Kdaj Rondo ne bo več samo krožišče nenehne mimobežnosti, križišče, kjer se ljudje ne morejo niti ustaviti, temveč spet preprosta plesna pesem, vesela skladba s ponovitvami, v katerih se ljudje srečujejo in morda celo osrečujejo …

Odos starim Grkom pomeni pot in pesem hkrati. Orfejeva pesem je pot, še več – njegova lira pesem podpira in pot odpira … Orfej reši Argonavte, ko s pesmijo na poti preglasi, kakor pravi izročilo, lepi, a smrtni glas siren. S petjem prepričuje bogove podzemlja, da mu vrnejo ljubljeno Evridiko na pot življenja. Ne samo slišijo, uslišijo ga, ker zares pričuje … o življenju in ljubezni, ki je bistvo njegove pesmi, z njo premaga celo smrt. Čeprav samo za kratek čas, vendar dovolj, da njegov korak in njen odmev odzvanjata večno. Orphe pomeni temo in ločevanje, Orfejeva pesem pa nasprotno povezuje in odstira svetlobo. Glas njegove lire tudi sredi najtemnejše votline odpira line. »Da bi nebesa milost nam skazale … z domačim pesmam Orfeja poslale …« zapoje, ko se poslavlja od svoje ljubezni, Prešeren, »da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod Slovenšne cele …«
Tudi na robu obupa, ko ne upa več, pravi pevec le še globlje zaupa. Rilke je Devinske elegije pisal deset let, Sonete na Orfeja pa spisal v enem navdihu, skoraj na dušek. Za nenavadno plešočo glasbo pomladne pesmi XXI. soneta so bili navdih otroci, ki jih je pesnik srečal v Španiji na poti skozi Rondo.

Kdor ima rad ljudi in ve izreči bistvo, res bistro iz reči, zna peti in vpeti pesem v celoto sveta. V odmevu tišine, hrupu in trpljenju navkljub vedno nosil vedro glasbo njegov in njen glas bo …”

Janko Rožič (spremna beseda k Orfeju in Evridiki, koncertu v 3. stavkih za harmoniko in simfonični orkester avtorice Kaje Draksler, ki je bil maja 2007 v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije in mene kot solista pod taktirko norveškega dirigenta Arvida Engegarda krstno zaigran in tudi zabeležen na CD plošči z naslovom Filharmonika, več o tem pa v naslednjem postu)

5 min po tem, ko sva se z Andjo spoznala, je bilo jasno, da bomo prej ali slej skupaj ustvarjali, (se) igrali, ko pa se je novorojenčku pridružil naš Marko, je “Vonaton” speljal in po dveh letih snemanj, smeha, dobre hrane in vina, Istre, Ljubljane in nekje v podzavevesti Budimpešte, morja, muziciranja, navdušenja nad barvo madžarščine in ustvarjalnostjo mnogih zares odličnih glasbenikov, pripeljal do prve postaje. Pričakujemo nove potnike. Destinacija neznana.

http://www.myspace.com/kishaproject

Zaradi vremenskih razmer, ki sicer zares izjemnemu koncertnemu prizorišču, Žički kartuziji, danes niso naklonjene, bo na slovensko premiero dueta Gombač&Dovč treba še malce počakati. V tolažbo pa nekaj fotografij iz nedavnega ustvarjalnega potepanja po Moskvi, kjer smo v okviru 29. EBU festivala nastopili trio Aleš Hadalin, Janez Dovč, Boštjan Gombač in s koncertom dodobra navdušili približno 3000 glavo publiko. Za pokušino.

Od mnogih sem prejel komentar, pohvale in kritike kulturno-umetniškega programa, ki smo ga pripravili ob letošnji obeležitvi dneva državnosti, zares najlepša hvala za iskrenost, srčnost, v branje in razmislek pa pripenjam koncept oz kratko obrazložitev.

V kolikor programa niste videli, lahko kliknete sem. Nekaj mnenj o proslavi, s krajšimi posnetki z nje, pa je na voljo tu.

»… Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote, razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in rekel: ’Veseli ljudje bodo živeli tod, pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje.’ Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom.«
Ivan Cankar, Kurent

Umetniški program proslave, ki so ga pripravili glasbenik Janez Dovč, režiserka Ivana Djilas in sodelavci, je zasnovan na intimni izkušnji pripadnosti narodnostni entiteti in univerzalni človečnosti. Kaj pomeni biti državljan, kaj pomeni biti Slovenec? V kolikšni meri me pripadnost določa ali osvobaja? Ali me kot posameznika omejuje ali pa po drugi strani mojo lastno prebivanje šele razpira in mu podeljuje kakovost in dostojanstvo? Država ni zgolj servis in institucija, država je hkrati tudi domovina, svet, v katerem je dom.

Imamo mlado državo, vendar svojo eksistenco utemeljujmo na kulturi, tisočletnem vztrajanju in življenju v sožitju med ljudmi v prostoru. Iz teh globin vstajajo ustvarjalnost, glasba in ljudska pesem v vseh pojavnih oblikah in vseh  izraznih razlikah.

Osnovni okvir in podoba proslave ob sedemnajsti obletnici slovenske državnosti je vzeta iz Kurenta, starodavne pripovedke, kakor jo je imenoval Cankar, o ljudskem godcu, ki verjame v življenjsko poslanstvo ustvarjalnosti in v klic poklica. Ker ohrani iskrenost, preseže mik zapeljevanja, ker obrani občutljivost, ohrani moč čudenja, ker se ne ustraši bolesti, se mu odpre vpogled v globlje prelesti. O pevcu, ki zna, potem ko se mu odtrga poslednja, zaigrati na najtanjšo struno srca, je pel že Prešeren. To čudenje je priklon največjih, tistim brezimnim pevcem iz ljudstva, ki so med temi gorami in poljanami na teh poteh in v potu svoje izkušnje ustvarili jezik in ljudsko pesem.

Sodobna godca Janez Dovč (harmonika) in Boštjan Gombač (piščali) bosta naša glasbena vodnika, popeljala nas bosta od najsodobnejših zvokov do prazvoka, od ljudskega do klasičnega izročila glasbe, od stereotipov do arhetipov. Začetni akord, prazvok domnevno najstarejše koščene piščali iz arheolo-škega najdišča Divje babe, na katere repliko bo zaigral Drago Kunej, bo zazvenel  skozi sodobne ritme naše hrupne civilizacije v interpretaciji skupine STROJMACHINE. Sprevod lutk in mask bo sodobna umetniška interpretacija v prepletu strojne logike in mitoloških izročil, ki jo je pripravil Silvan Omerzu. Dogajanje na odru bodo v sozvočju med sliko, glasbo in besedo spremljali na velikem ekranu v ozadju  multimedijski prizori  posameznih pokrajin, posebej uglašeni na izbrane pesmi, ki jih je izdelal Igor Dragar. Pred vsako novo pesmijo se bosta sodobna glasbenika srečala z zvokom in podobami ljudskih godcev na velikem platnu. Skozi izvirno glasbeno poigravanje se bosta vedno znova uglasila in spustila do vira v živost izročila. Zazvenela bo ljudska glasba iz različnih slovenskih pokrajin od Rezije in Koroške do Bele Krajine, od  Prekmurja preko Krasa do morja. Proslava, ki se začne v sozvočju nasprotij med glasom prastare piščali in sodobnim urbanim zvokom, se nadaljuje v kontrapunktu med  ljudskim izročilom in klasično glasbo.  Sodobne priredbe ljudskih pesmi bodo predstavile skupine Katice, Katalena, Volk Folk, in Jararaja ter gostje Vasko Atanasovski, Severa Gjurin, Aleš Hadalin, Robi Pikl, Sergej Ranđelović in APZ Tone Tomšič.  Operna pevka Sabina Cvilak bo zapela arijo Adieu, notre petit table iz opere Manon, francoskega skladatelja Masseneta, spremljala jo bosta simfonični orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Marka Muniha. Francoska opera ni bila izbrana samo zato, ker Slovenijo pri vodenju EU zamenja Francija, ampak zaradi tvornega ustvarjalnega vpliva, ki ga ima francoski »espri« v slovenski kulturi od Vodnika in Foersterja do Kocbeka. Na koncu bodo vsi nastopajoči in navzoči družno zapeli še Prešernovo Zdravljico.

»Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan…« ni samo utopična ideja, šele danes, ko te besede postajajo stvar resničnega življenja v Evropi, še več preživetja sveta, lahko uvidimo, kako globoka je pesnikova vizija, če ostaja trpljenju navkljub še vedno prešerna.

»Psihedeličnost« se v glasbi razkriva s tem, da se zavest o prostoru žrtvuje vsakokratnemu užitku pozabe, nasprotno pa je bistvo “etnodeličnosti” prav v ozavestitvi in dopolnitvi prostorske izkušnje. Na koncu novega veka in modernih ter postmodernih paradigem ne gre več samo za renesančnost, temveč za resonančnost prostora, ne samo za zvočnost, temveč za sozvočnost. Če “rave” kot skrajna oblika “psihedelie” potrebuje umetni exctasy, nosita “ethno” in klasična glasba pravo ekstazo že v sebi. Naj se namesto de-liričnosti, odpre lirično, naj zazveni poetično tudi skozi etično.

Skozi osnovni koncept proslave, želimo v letu medkulturnega dialoga v katerem Slovenija predseduje EU (univerzalni kontekst- genius aevi) pokazati, kaj pomeni bogastvo razlik in kako pomembna je kulturna raznolikost (lokalni kontekst- genius loci), če hočemo, da z dinamičnim ravnovesjem skozi kontrapunkt nasprotij presežemo “spopad civilizacij” in dosežemo “sožitje kultur” tako v Sloveniji kot v Evropi in svetu.

Ob brskanju po starih fotografijah je prav užitek jadrat po spominih, 2005, Madrid, intimen klub z imenom Yemaya, neke vrste dnevna (večerna) soba kubancev, živečih v Madridu z verjetno najboljšim, najbolj pristnim Mojitom. Ko nas je Katja po koncertu (Terrafolk) pripeljala tja, sem najprej na odru, potem pa še ob klepetu spoznal zares fantastične glasbenike in ljudi.  Gospod Eliades Ochoa , carica kubanskega rapa Telmary in ko poizkusim najti kakšen njen video na tubi, se prikaže naslednji, čemur se lahko samo čudim. Zares rad sem glasbenik.

Po stevilnih pozivih razocaranih poslusalcev, ker da se na koncertnih  odrih akusticne
urbane glasbe nabira prah, se je Agencija Celinka odlocila  organizirati koncertni cikel.
Le-ta bo postregel z odlicnimi koncerti, ki bodo zabeljeni z obilico  novega materiala,

snemanjem plosc v zivo in predstavitvami novih albumov nastopajocih.  Obljubljena postrezba
bo na tako visokem nivoju, da boste lahko rekli le: “Mljask!” Kar pa  bo tudi prva
skupina, ki se bo na Celinkinem ciklu predstavila (več…) Za konec vas le se opozarjamo na omejeno stevilo  vstopnic. Vsakrsna
podobnost z vrocimi zemljicami je zgolj nakljucna!

Za pokusino pa:
http://www.youtube.com/watch?v=J6c1pW8TXD0
http://www.celinka.si/audio/Mljask/Mljask-Magy_Rogy.mp3

Vabljeni!

Zares ogleda vreden intervju.

www.emek.net

RADIO SLOVENIJA, 2. program - Val 202, petek, 25.1.2008 ob 22.25

O slovenski etno skupini JARARAJA se spletajo številni miti in legende. Ti so ravno toliko preverljivi kot primesi svetovnih godb, ki jih ob slovenskih slišite v glasbi te staronovodobne skupine: so očitni, vendar popolnoma neulovljivi. Od kod Jararaja prihaja? Kam zahaja? Kako nam sploh pride na misel, da bi zahajala, ko pa je vendar visoko v svojem zenitu?!

Jararaja je kvartet treh Ljubljančanov in enega Celjana, ki je na to dejstvo ponosen skoraj bolj kot na druge atribute, ki ga določajo. Gregor Budal, Janez Dovč, Petra Trobec in Vasilij Centrih vihtijo svoje klarinet, harmoniko, kontrabas in violino ter otresajo glasilke, da je veselje gledati. No, in poslušati, seveda. Prepih, ki ga ustvarjajo, ima neverjetne učinke na slovensko ljudskoglasbeno izročilo. Kljub temu, da praviloma uporabljajo le akustičen instrumentarij in da v aranžmajih ni izrazitih rockovskih, jazzovskih, elektro ali drugih modernih prijemov, je muzika neverjetno sveža. In mlada. In sodobna. In urbana! Ime skupine, ki po nekaterih razlagah v tej rabi sega v 17. stoletje, etimološki izsledki pa pomene vlečejo globoko iz indoevropskih korenov, je več kot pravo: muzika Jararaje je mlada, poletna, čista in uživaška.

Proslavili so se že pred prvencem, ki so ga pred dvema letoma posneli prav v studiu 14 Radia Slovenija. Rajžo so kmalu nadaljevali z odmevnim dobrodelnim koncertom za Waldorfsko šolo, ki je nanizal zavidljiv šop eminentnih gostov. Teh ni manjkalo niti na kasnejših nastopih, ki so vsi po vrsti navdihovali z gorečnostjo ter vedno novimi presenečenji. Vse od vstopa Slovenije v EU do začetka predsedovanja taisti združbi Jararaja širi glas o naši deželi tudi na uradnih procesijah. In naposled se ta petek vrača na kraj zločina: v studio 14 Radia Slovenija. Jararaja 25. januarja 2008 ob 22.25 nastopa v oddaji IZŠTEKANI na Valu 202. Kako, s čim in s kom? Kaj sploh še lahko ponudijo, česar niso v minulih letih? Več kot dovolj! Če si boste le vzeli čas za buljenje v radijski sprejemnik, boste priče pošteno izštekanemu nastopu. Kvartetu se bosta pridružila tolkalist Runjoe in kitarist Robi Pikl, ki bo tokrat za spremembo igral akustično kitaro. Seznam gostov s tem še ni končan, a skrivnost je skrivnost, naj to tudi ostane. Repertoar pa bo izdatno prenovljen, zato nikar ne mislite, da lahko oddajo zamudite!

Povezave: www.jararaja.org, www.rtvslo.si/val202, www.poglej.si/izstekani

Najavni spot: J. Longyka-Izštekani Jararaja