Zaradi nepredvidenih razlogov delavnica etno glasbe in improvizacije, ki se je imela za zgoditi v ponedeljek 29.9, žal odpade oz je prestavljena. Nov termin bo objavljen na tejle strani. Za vse nevšečnosti se opravičujem.

Brezplačna delavnica pod vodstvom Janez Dovča je namenjena vsem glasbenikom in glasbenicam, ki so vešči svojega inštrumenta (seveda sem štejemo tudi vokal) in jih zanima muziciranje v neklasičnih glasbenih sestavih, preigravanje ljudskih tem (slo, balkan, world), skupinska improv(e)izacija, teorija in praksa jam-sessiona… pa saj si predstavljate. Predhodne izkušnje z improvizacijo niso potrebne.

Program bo sledeč, 29.9 popoldne, predvidoma od 17:00 do 20:00 vaje vseh prijavljenih udeležencev, ob 21tih  predstavitev pripravljenega programa in jam-session v ethno klubu Zlati zob. Zaradi organizacije in priprave notnega materiala, ki bo osnova za delo na delavnici, je nujna predhodna prijava na info(afna)janezdovc.com, število udeležencev je omejeno. Lepo vabljeni, bo poučno, zanimivo in predvsem luštno.

“Čemu Orfej danes, v našem ne samo ubožnem, temveč ubežnem času? Kdo v ropotu velemest in vrtoglavem hrupu hitrih cest sploh še sliši glasbo? Kako se skozi vozlišča novih viaduktov in odmeve vse bolj norih konstruktov, ki jih brez vizije pretresajo vedno večje eksplozije, prebija pesem, ki gane drevesa, miri zveri in mehča ne samo kamen, temveč srce? Kako visoko v svetu visokih cest mora in more seči pesem, da lahko globoki ritem spet celi rane nizkih udarcev? Kako odpreti ta zaprti krog, vrniti polnejši pomen besed in skozi mreže in reže krhkih strof odvrniti ljudi od katastrof? Kdaj Rondo ne bo več samo krožišče nenehne mimobežnosti, križišče, kjer se ljudje ne morejo niti ustaviti, temveč spet preprosta plesna pesem, vesela skladba s ponovitvami, v katerih se ljudje srečujejo in morda celo osrečujejo …

Odos starim Grkom pomeni pot in pesem hkrati. Orfejeva pesem je pot, še več – njegova lira pesem podpira in pot odpira … Orfej reši Argonavte, ko s pesmijo na poti preglasi, kakor pravi izročilo, lepi, a smrtni glas siren. S petjem prepričuje bogove podzemlja, da mu vrnejo ljubljeno Evridiko na pot življenja. Ne samo slišijo, uslišijo ga, ker zares pričuje … o življenju in ljubezni, ki je bistvo njegove pesmi, z njo premaga celo smrt. Čeprav samo za kratek čas, vendar dovolj, da njegov korak in njen odmev odzvanjata večno. Orphe pomeni temo in ločevanje, Orfejeva pesem pa nasprotno povezuje in odstira svetlobo. Glas njegove lire tudi sredi najtemnejše votline odpira line. »Da bi nebesa milost nam skazale … z domačim pesmam Orfeja poslale …« zapoje, ko se poslavlja od svoje ljubezni, Prešeren, »da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod Slovenšne cele …«
Tudi na robu obupa, ko ne upa več, pravi pevec le še globlje zaupa. Rilke je Devinske elegije pisal deset let, Sonete na Orfeja pa spisal v enem navdihu, skoraj na dušek. Za nenavadno plešočo glasbo pomladne pesmi XXI. soneta so bili navdih otroci, ki jih je pesnik srečal v Španiji na poti skozi Rondo.

Kdor ima rad ljudi in ve izreči bistvo, res bistro iz reči, zna peti in vpeti pesem v celoto sveta. V odmevu tišine, hrupu in trpljenju navkljub vedno nosil vedro glasbo njegov in njen glas bo …”

Janko Rožič (spremna beseda k Orfeju in Evridiki, koncertu v 3. stavkih za harmoniko in simfonični orkester avtorice Kaje Draksler, ki je bil maja 2007 v izvedbi Orkestra Slovenske filharmonije in mene kot solista pod taktirko norveškega dirigenta Arvida Engegarda krstno zaigran in tudi zabeležen na CD plošči z naslovom Filharmonika, več o tem pa v naslednjem postu)