Od mnogih sem prejel komentar, pohvale in kritike kulturno-umetniškega programa, ki smo ga pripravili ob letošnji obeležitvi dneva državnosti, zares najlepša hvala za iskrenost, srčnost, v branje in razmislek pa pripenjam koncept oz kratko obrazložitev.
V kolikor programa niste videli, lahko kliknete sem. Nekaj mnenj o proslavi, s krajšimi posnetki z nje, pa je na voljo tu.
»… Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote, razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in rekel: ’Veseli ljudje bodo živeli tod, pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje.’ Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom.«
Ivan Cankar, Kurent
Umetniški program proslave, ki so ga pripravili glasbenik Janez Dovč, režiserka Ivana Djilas in sodelavci, je zasnovan na intimni izkušnji pripadnosti narodnostni entiteti in univerzalni človečnosti. Kaj pomeni biti državljan, kaj pomeni biti Slovenec? V kolikšni meri me pripadnost določa ali osvobaja? Ali me kot posameznika omejuje ali pa po drugi strani mojo lastno prebivanje šele razpira in mu podeljuje kakovost in dostojanstvo? Država ni zgolj servis in institucija, država je hkrati tudi domovina, svet, v katerem je dom.
Imamo mlado državo, vendar svojo eksistenco utemeljujmo na kulturi, tisočletnem vztrajanju in življenju v sožitju med ljudmi v prostoru. Iz teh globin vstajajo ustvarjalnost, glasba in ljudska pesem v vseh pojavnih oblikah in vseh izraznih razlikah.
Osnovni okvir in podoba proslave ob sedemnajsti obletnici slovenske državnosti je vzeta iz Kurenta, starodavne pripovedke, kakor jo je imenoval Cankar, o ljudskem godcu, ki verjame v življenjsko poslanstvo ustvarjalnosti in v klic poklica. Ker ohrani iskrenost, preseže mik zapeljevanja, ker obrani občutljivost, ohrani moč čudenja, ker se ne ustraši bolesti, se mu odpre vpogled v globlje prelesti. O pevcu, ki zna, potem ko se mu odtrga poslednja, zaigrati na najtanjšo struno srca, je pel že Prešeren. To čudenje je priklon največjih, tistim brezimnim pevcem iz ljudstva, ki so med temi gorami in poljanami na teh poteh in v potu svoje izkušnje ustvarili jezik in ljudsko pesem.
Sodobna godca Janez Dovč (harmonika) in Boštjan Gombač (piščali) bosta naša glasbena vodnika, popeljala nas bosta od najsodobnejših zvokov do prazvoka, od ljudskega do klasičnega izročila glasbe, od stereotipov do arhetipov. Začetni akord, prazvok domnevno najstarejše koščene piščali iz arheolo-škega najdišča Divje babe, na katere repliko bo zaigral Drago Kunej, bo zazvenel skozi sodobne ritme naše hrupne civilizacije v interpretaciji skupine STROJMACHINE. Sprevod lutk in mask bo sodobna umetniška interpretacija v prepletu strojne logike in mitoloških izročil, ki jo je pripravil Silvan Omerzu. Dogajanje na odru bodo v sozvočju med sliko, glasbo in besedo spremljali na velikem ekranu v ozadju multimedijski prizori posameznih pokrajin, posebej uglašeni na izbrane pesmi, ki jih je izdelal Igor Dragar. Pred vsako novo pesmijo se bosta sodobna glasbenika srečala z zvokom in podobami ljudskih godcev na velikem platnu. Skozi izvirno glasbeno poigravanje se bosta vedno znova uglasila in spustila do vira v živost izročila. Zazvenela bo ljudska glasba iz različnih slovenskih pokrajin od Rezije in Koroške do Bele Krajine, od Prekmurja preko Krasa do morja. Proslava, ki se začne v sozvočju nasprotij med glasom prastare piščali in sodobnim urbanim zvokom, se nadaljuje v kontrapunktu med ljudskim izročilom in klasično glasbo. Sodobne priredbe ljudskih pesmi bodo predstavile skupine Katice, Katalena, Volk Folk, in Jararaja ter gostje Vasko Atanasovski, Severa Gjurin, Aleš Hadalin, Robi Pikl, Sergej Ranđelović in APZ Tone Tomšič. Operna pevka Sabina Cvilak bo zapela arijo Adieu, notre petit table iz opere Manon, francoskega skladatelja Masseneta, spremljala jo bosta simfonični orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Marka Muniha. Francoska opera ni bila izbrana samo zato, ker Slovenijo pri vodenju EU zamenja Francija, ampak zaradi tvornega ustvarjalnega vpliva, ki ga ima francoski »espri« v slovenski kulturi od Vodnika in Foersterja do Kocbeka. Na koncu bodo vsi nastopajoči in navzoči družno zapeli še Prešernovo Zdravljico.
»Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan…« ni samo utopična ideja, šele danes, ko te besede postajajo stvar resničnega življenja v Evropi, še več preživetja sveta, lahko uvidimo, kako globoka je pesnikova vizija, če ostaja trpljenju navkljub še vedno prešerna.
»Psihedeličnost« se v glasbi razkriva s tem, da se zavest o prostoru žrtvuje vsakokratnemu užitku pozabe, nasprotno pa je bistvo “etnodeličnosti” prav v ozavestitvi in dopolnitvi prostorske izkušnje. Na koncu novega veka in modernih ter postmodernih paradigem ne gre več samo za renesančnost, temveč za resonančnost prostora, ne samo za zvočnost, temveč za sozvočnost. Če “rave” kot skrajna oblika “psihedelie” potrebuje umetni exctasy, nosita “ethno” in klasična glasba pravo ekstazo že v sebi. Naj se namesto de-liričnosti, odpre lirično, naj zazveni poetično tudi skozi etično.
Skozi osnovni koncept proslave, želimo v letu medkulturnega dialoga v katerem Slovenija predseduje EU (univerzalni kontekst- genius aevi) pokazati, kaj pomeni bogastvo razlik in kako pomembna je kulturna raznolikost (lokalni kontekst- genius loci), če hočemo, da z dinamičnim ravnovesjem skozi kontrapunkt nasprotij presežemo “spopad civilizacij” in dosežemo “sožitje kultur” tako v Sloveniji kot v Evropi in svetu.
