Medtem, ko je tretjega majskega dne leta 1980 ves medijski svet praznoval mednarodni dan svobode tiska, se je v neki zgradbi v Ljubljani razpletala manjša, intimna drama z zame zelo veselim razpletom:
zgodil sem se, končno - z imenom Janez, kot se za klenega snebrskega prvorojenca spodobi. Rodil sem se predčasno in glasno, in to, da sem postal glasbenik, ki se rad in veliko premika, je verjetno naravna posledica tega. Skratka: akcija! (Ne vem, če je to spodbudilo moja starša, da sta poskrbela še za naslednje štiri potomce, ampak trudil sem se narediti vtis).

Moja vroča želja po nastopih se ni dolgo skrivala. Prvih nekaj let življenja se nisem javno izpostavljal, s petimi pa je ze prišel do mene prvi nežni dih muze, ki se je spremenil v jasen glas, v klic ki se mu se danes nikdar ne morem in ne želim upreti. Prisla je Glasba. Prvi priložnostni nastop je bil sintesajzer. Živela osemdeseta! A kmalu je prisla Ona, harmonika, in ljubezen je trajala dolgo, skoraj prekinilo jo je šele spoznanje, da najina naveza ne more imeti tudi akademskega značaja … bilo je, kot, da sem se zaljubil v pepelko … v Julijo, s katero nikdar ne bom smel biti srečen, ker je iz napačne družine. A ne za dolgo. Po petih letih studija saksofona in proti koncu študija fizike sem se vseeno odločil za življenje na koruzi in šel za srcem.
Harmonika je ostala, družina je sprejela nenavadno zvezo in zaenkrat srečno živiva do dandanes. Ljubezen je zmagala!
Na mojo veliko radost glasba ni posesivna ne ljubosumna družica, zato svobodno preizkušam se vse druge instrumente, ki mi prihajajo naproti in z večino smo postali intimni prijatelji ter veselo zabavamo drug drugega ob vsaki priloznosti. (Orgije med glasbenimi instrumenti so na srečo sprejemljive).

Tovrstna pohota me je zapeljala tudi v nedrja najslavnejše slovenske etno zasedbe zadnjih let, Terrafolk. Z njimi sem križaril po svetu polni dve leti, izgubil nedolžnost ljubiteljskega glasbenika, odkrival glavne tokove in meandre glasbene industrije in dobil status vrhunskega odrskega glasbenika. A me je čez čas gnalo po svoje. Nemirna narava in moj značaj sta me vedno bolj vlekla k nenavadni glasbeni zasedbi: Jararaja. Ta ljubi trojec s krmarko je postal moj stalni glasbeni naslov. Tudi začasnih je (bilo) vse več. Anja Bukovec. Marko Hatlak. Simone Zanchini. Izidor Leitinger. The Fool Cool Jazz Orchestra. Vasko Atanasovski. Ethnodelia. Carmina Slovenica. Caminoigra. Orkester Slovenske filharmonije.
Vsak zase je poseben in vsi skupaj so najljubši. Vsak novi 'naslov' je hkrati nov dom, in vsak novi dom naredi iz tebe večjega brezdomca – ljuba in kruta cena te vseprisotne in hkrati razseljene ljubezni… a kot je naravno za prostovoljne migrante, se v mojem zivljenju večinoma dogaja vse ob svojem času, kadar se mora in kadar je prav – z vedno bolj polno in pisano malho preizkušenj, ki me zorijo in krepijo. Strast je rast!